Cerkev Marijinega vnebovzetja je v kraju Turnišče in Občini Turnišče. 15. avgusta 2007 je svetišče Marije pod logom bilo razglašeno za osrednje božjepotno središče murskosoboške škofije. Spada v župnijo Turnišče.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe preko stranskega vhoda. Objekt nima prilagoditev za slepe in slabovidne, ter naglušne.
Legenda pravi, da je na tem kraju nekdaj stalo svetišče staroslovanske boginje Žive. V bojih med kristjani in pogani je bilo svetišče uničeno in na mestu postavljena cerkev. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu in razširjena - dodali so prrzbiterij in glavni oltar. Po potresu leta 1509 so jo prenovili v zgodnjem baročnem slogu. Sedanja oblika je iz 17. stoletja, ko prišlo do vnovične obnove po potresu. Glavni oltar je okrašen z bogato pozlačeno rezbarijo iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika ponazarja Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Posebna znamenitost je zvon želja. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja.
Objekt je nedostopen že samo zaradi nedostopnosti otoka. Tudi sicer poti po otoku sestojijo iz neutrjenih peščenih stez in neenakomernih starih stopnic. Vhod v objekt je oviran z visokim pragom v vetrobran in nato z drugim v cerkveno ladjo.
Ptujska Gora je gručasta vas na vrhu vzdolžnega slemena Savinjsko med rekama Dravinjo na jugu in Polskavo na severu. Kraj se je razvil, ko so ob koncu 14. stoletja zgradili novo cerkev Matere božje. Kraj je 1447 dobil pravico do letnega sejma in se pričel razvijati v trg, ki je prvič omenjen 1578. Ptujska Gora je znan romarski kraj. Nekoč se je imenoval Nova Štifta, nato Mons gratiarum (Milostna gora), v času turških vpadov pa se je zaradi čudeža (Marija je goro ovila v črn oblak, da je plenilci niso opazili) med domačini uveljavilo ime Črna gora. Leta 1937 se je s prihodom minoritov kraj preimenoval v sedanje ime.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe preko stranskega vhoda po poti, ki je dobro označena, nima pa prilagoditev za slepe in slabovidne, ter naglušne.
Cerkev sv. Frančiška Asiškega je postavljena v osrednjem delu historičnega mestnega jedra Kopra, na osrednjem delu nekdanjega otoka. Objekt predstavlja kulturno dediščino, spomenik lokalnega pomena. Zadnja prenova je bila izvedena leta 2014. Mestna občina Koper je skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine leta 2012 pričela s prenovo cerkve, ki se danes uporablja kot protokolarna prireditvena dvorana, namenjena tudi drugim kulturnim in svečanim prireditvam.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe. Z avtomobilom se lahko pripelje neposredno do vrat objekta, vendar parkirno mesto za kratkotrajno ustavitev ni označeno. Potrebno je zagotoviti prostor za parkiranje v neposredni bližini objekta, prav tako pa tudi v bližnji okolici. Osebe na invalidskih vozičkih lahko v objekt vstopijo po premični klančini vendar jo je potrebno zaradi spomeniškega varstva stopnic vsakič posebej namestiti. Za slepe in slabovidne in gluhe in naglušne ni ustreznih prilagoditev.
Prva kapela je bila na kraju postavljena že pred letom 1000. Kasnejšo gotsko cerkev iz 15. stoletja je leta 1905 nadomestila sedanja neogotska cerkev, posvečena sv. Martinu. Načrte nove cerkve je priskrbel prof. Friedrich von Schmidt, prilagodil pa jih je, predvsem glede notranje oprave, arhitekt Josip pl. Vancaš. Večina plastik je izdelal konzervator Ivan Vurnik iz najboljšega kararskega marmorja, freske pa so delo akademskega slikarja Slavka Pengova. Pred cerkvijo stoji vrtno znamenje, ki ga je v letih pred 2. svetovno vojno projektiral največji slovenski arhitekt Jože Plečnik.
Objekt je težje dostopen zaradi neurejenosti okolice in dostopa. Parkirišče ni urejeno, pesek in granitne kocke niso zelo primerni za omogočanje dostopne poti. Največja prepreka je sicer dvojni prag glavnega vhoda.
Bazilika je le del širšega kompleksa. Kompleks zajema še vhodni informacijski objekt s spremljevalnimi prostori ob večjem odprtem parkirišču. Za njim pa se nizata še odprti oltar z avditorijem, dvignjen park ter objekt z dostopnimi sanitarijami.
Bazilika, zunanji oltar in sanitarije so dostopni medtem ko novi informacijski objekt ni dobro dostopen za gibalno ovirane osebe, saj so vrata preozka in klančine so trenutno prestrme. V baziliki je nameščena indukcijska zanka za naglušne osebe. Za slepe in slabovidne pa še ni večjih prilagoditev. Največji problem je predstavljala neurejena oziroma še nedokončana zunanja ureditev pred informacijskim (vstopnim) objektom, kar onemogoča varen dostop za slepe slabovidne in vse druge. Potrebno je urediti celovit sistem za orientacijo vseh skupin z oviranostmi.
Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala najprej manjša romanska in za tem večja gotska cerkev. To so podrli in ohranili samo nekaj kamnitih spolij. Baročno cerkev, so najprej postavili še brez načrtovane zidane kupole, ki so jo sezidali šele leta 1841. Notranjost so okrasili slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter dve stoletji kasneje, arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Stoji na Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza pa je za barok nenavadna.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe, vendar težje za osebo, ki si ga želi ogledati sama. Ni prilagoditev za slepe in slabovidne ali naglušne. Za gibalno ovirane je dostop možen, vendar ovire predstavljajo predvsem težka vrata in visoki robniki, kar pa bi se dalo izboljšati s premičnimi klančinami.
Objekt spada pod Stolnico svetega Nikolaja v Ljubljani.
Objekt je nedostopen za gibalno ovirane osebe. Ni prilagoditev za slepe in slabovidne ali naglušne. Potrebna bi bila vsaj klančina, ki naj bi se dogradila zraven stopnic v avli.
Stolnica sv. Daniela leži v jedru srednjeveškega mesta Celje. Je stolnica Škofije Celje in župnijska cerkev Župnije Celje - Sv. Danijel. Postavili so jo okrog leta 1306, na mestu romanske enoladijske cerkve iz 12. stoletja. Takrat je imela podobo triladijske slopne bazilike z ravnim stropom in nunsko emporo. Po letu 1379 so jo obokali ter pozidali zvonik in prezbiterij. Okoli leta 1400 so ji na severni strani prizidali kapelo Žalostne Matere. Predstavljala je zakladnico slikarskih in kamnoseških del povezanih z rodbino Celjskih grofov. Grb se nahaja v enem od sklepnikov križnorebrastega oboka prezbiterija. Je zelo kvalitetna arhitektura klasične gotike. Prostor je enoten, vzdolžno zasnovan, tristrano zaključen, s termi šilastoločnimi okni, s štirimi polami križnega oboka in bogatim kamnoseškim okrasjem: služniki, bogatimi konzolami in kamnitimi baldahini ob stenah. Ob straneh so v stenah štiri niše obrobljene s kamnoseškim okrasjem, krabami in fialami. Ob vhodu so molilni pulti in klopi. Na oltarju stoji gotska pieta, ki velja za eno najlepših v tem prostoru.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe, vendar težje za osebo, ki si ga želi ogledati sama. Ni prilagoditev za slepe in slabovidne. Objekt je opremljen s slušno zanko za naglušne. Za gibalno ovirane je dostop možen, vendar ovire predstavljajo predvsem težka vrata na vhodu in visok robnik (10 cm), kar pa bi se dalo izboljšati s premičnimi klančinami. Parkirišče nima urejenega parkirnega mesta za gibalno ovirane, a je dostopen prostor za kratkotrajno ustavitev vozila. Na dostopni poti je nekaj ovir, še nekaj več jih je na poti do sanitarij.
Stolnica svetega Nikolaja, med domačini pa kar Kapitelj, je eden najstarejših, in najlepših prepoznavnih znamenitosti Novega mesta. Krasi vrh griča nad starim mestnim jedrom. Njene posebnost je preplet baročnega in gotskega stila vzdolž cerkve.
Objekt ima nekaj prilagoditev za olajšanje dostopnosti oviranim osebam, a mu do ustrezne dostopnosti manjka vrsta manjših popravkov. Ima tudi več kritičnih mest, ki jih je težje razrešiti.
Stolica Marijinega vnebovzetja v Kopru je stolnica Škofije Koper in župnijska cerkev Župnije Koper. Je ena izmed dveh stolnic v škofiji. Druga je sostolnica Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Cerkev romanske zasnove iz 12. stoletja, tvori z zvonikom vzhodno stranico Titovega trga. Zunanjost krasi prefinjeno obdelano gotsko pritličje in renesančno nadstropje. Notranjost ima značilno triladijsko dvorano. S stolnico je povezan zvonik, ki je bil prvotno samostojni romanski mestni stolp.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe iz stranskega vhoda, ob parkirišču. Ni prilagoditev za slepe in slabovidne. Objekt ni opremljen s slušno zanko za naglušne. Za gibalno ovirane je dostop pred glavnim vhodom otežen, ovire predstavljajo težka vrata na vhodu in visoke stopnice pred in za vrati. Stranski vhod, ki je v neposredni bližini, je dobro urejen. Parkirišče nima urejenega parkirnega mesta za gibalno ovirane pred vhodom. Najbližji se nahaja ob mestnem trgu in je oddaljen 50m. Dostopen tudi prostor za kratkotrajno ustavitev vozila. Na dostopni poti je nekaj ovir, osvetljava na njej ni zadostna.
Bazilika Matere Usmiljenja v Mariboru je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji in je sedež Župnije Maribor ter domača cerkev Frančiškanskega samostana Maribor. Bazilika je z 58 metri višine štirinajsta najvišja zgradba v Sloveniji in tretja najvišja zgradba zunaj Ljubljane. Današnja cerkev s samostanom je bila zgrajena leta 1900. Zaradi vedno večjega števila romarjev je postala cerkvica premajhna. Od nje se je ohranila le grobnica. Cerkev je troladijska in ima tri vhode.
Celoten objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe iz stranskega vhoda. V baziliki je nameščena indukcijska zanka za naglušne osebe. Za slepe in slabovidne pa še ni večjih prilagoditev. Za gibalno ovirane je dostop pred glavnim vhodom otežen, vendar je urejen dostop do stranskega vhoda, ki je v neposredni bližini. Tu bi bila dobrodošla avtomatska vrata. Parkirnih mest okrog stolnice je dovolj. Na dostopni poti ni ovir, je pa ta v naklonu. Osvetljava na njej ni zadostna. Dostopna pot od parkirišča do vhoda v objekt tudi ni označena ter opremljena s taktilnimi in kontrastnimi oznakami za slepe in slabovidne. Sanitarije so dobro dostopne in urejene. Potrebno je urediti celovit sistem za orientacijo vseh skupin z oviranostmi.
Evangeličanska cerkev je v mestu Murska Sobota bila zgrajena leta 1910 po načrtih madžarskega arhitekta Ernöja Gerelyja. Notranjost je neogotska in je poslikana v madžarskem duhu. Oltar s sliko Snemanje s križa, je naslikal Jeno Bory.
Objekt je prilagojen le določenim skupinam gibalno oviranih oseb. Oviro zaenkrat predstavljajo stopnice pred glavnim in stranskim vhodom, vendar pa nameravajo to pomanjljivost odpraviti, z načrtovano klančino. Problem predstavljajo predvsem pomankljive oznake.
Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.
Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji in ena izmed dveh v Škofiji Celje. Je tudi škofijsko romarsko središče Škofije Celje in župnijska cerkev Župnije Petrovče. Baziliko in župnijo od leta 1965 upravljajo dominikanci.
Objekt je prilagojen za gluhe in naglušne osebe.
Župnija Čatež - Zaplaz je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Trebnje škofije Novo mesto, pred tem je bila župnija del nadškofije Ljubljana. Leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so po izročilu zgradili tudi prvo kapelo na Zaplazu. Leži na 544 metrov visokem hribu, nekaj kilometrov severno od Trebnjega.
Objekt je dostopen za gibalno ovirane osebe preko glavnega in stranskega vhoda. Objekt nima prilagoditev za slepe in slabovidne, ter naglušne.